Ko ovire ne določajo človeka: umetnost, invalidnost in gledališče za vse
Kaj imata skupnega igralka Metka Pavšič, pisatelj Luj Šprohar in vprašanje, ali bi morali imeti invalidi brezplačne vstopnice za gledališče? Precej več, kot se zdi na prvi pogled. Njune zgodbe in izkušnje odpirajo vprašanja o umetniški ustvarjalnosti, invalidnosti, družbenih oznakah ter dostopnosti kulture. Tudi v King Kong Teatru se z njimi srečujemo.
Gledališče je prostor zgodb. Na odru se srečujejo različni značaji, življenjske izkušnje, čustva in usode. V dvorani sedijo ljudje različnih generacij in življenjskih okoliščin. Nekateri pridejo po smeh, drugi po razmislek, tretji po nekaj ur odmika od vsakdanjosti.
Toda ali je gledališče res enako dostopno vsem? In ali znamo človeka, ki ima določeno telesno ali senzorno oviro, najprej videti kot umetnika, gledalca oziroma posameznika, ne pa skozi oznako, ki mu jo pripisuje družba? V King Kong Teatru imamo s temi vprašanji neposredne izkušnje.
Metka Pavšič: igralka, ki je pustila močan umetniški pečat
Med ustvarjalci, s katerimi smo v preteklosti sodelovali, ima posebno mesto igralka Metka Pavšič iz Idrije. Dve leti je bila del naše gledališke zgodbe in v predstavi Ničesar ne obžalujem, nastali po delu Vinka Möderndorferja, nastopila več kot stokrat.
To je bila predstava, v kateri je prišla do izraza njena odrska prepričljivost. Metka je znala občinstvo pritegniti s pripovedjo, glasom, interpretacijo in občutkom za dramsko dogajanje. Ob našem sodelovanju pa ji je bilo pomembno še nekaj: ni želela, da jo predstavljamo predvsem kot slepo igralko.
Zakaj bi bila pri predstavitvi igralke njena slepota pomembnejša od njenega igralskega dela? Zakaj bi umetniško ustvarjanje presojali skozi osebno okoliščino namesto skozi kakovost interpretacije, izrazno moč in stik z občinstvom? Podobno tudi tenorista Andrea Bocellija poslušamo predvsem zaradi njegovega glasu in glasbene interpretacije.
Metka Pavšič je tudi danes umetniško aktivna. Čeprav ne sodelujemo več, ostaja njena vloga v predstavi Ničesar ne obžalujem pomemben del zgodovine King Kong Teatra. V dveh letih sodelovanja smo skupaj ustvarili več kot sto uprizoritev, njeno igralsko delo pa je pustilo močan umetniški pečat.
Luj Šprohar: kaj pravzaprav pomeni hendikep?
Podobna vprašanja je odpiral tudi pisatelj Luj Šprohar, ki je rad uporabljal izraz hendikep. Šprohar, ki je slep, je opozarjal na protislovje: zakaj družba nekatere ljudi tako hitro opredeli skozi eno samo njihovo značilnost?
Nekdo je slep, drugi ima sladkorno bolezen. Oba živita z določeno zdravstveno okoliščino, vendar družba prvega pogosto opredeli kot invalida, drugega pa ne. To ne pomeni, da sta stanji enaki ali da povzročata enake omejitve. Odpira pa vprašanje, koliko družbene oznake povedo o človeku kot celoti.
Ko je bil Messi še pri Barceloni
V času, ko je Lionel Messi še igral za FC Barcelono, je Šprohar uporabljal nogometno primerjavo. Predstavljajmo si derbi med Barcelono in Real Madridom: sodnik izključi Messija in Barcelona nadaljuje z igralcem manj. Rekli bi, da je v slabšem položaju, hendikepirana. Nihče pa je ne bi označil za invalidno nogometno ekipo.
Športni hendikep in invalidnost seveda nista ista pojma. Prav tako izraz invalidnost sam po sebi ni žaljiv ali napačen: je tudi uradno uveljavljen izraz, ki ga številni ljudje uporabljajo zase. Drugi imajo raje izraz oseba z invalidnostjo, hendikepirana oseba ali bolj konkreten opis. Pomembno je spoštovati posameznikovo izbiro.
Od rock’n’rolla do gledaliških luči
Luj Šprohar ima zanimivo kulturno pot. V mladosti so ga navduševali The Beatles, The Rolling Stones in drugi velikani rock glasbe. Pozneje je sam nastopal z glasbeno skupino, s katero je koncertiral po nekdanji Jugoslaviji. Njegova pot ga je pripeljala tudi do sodelovanja pri lutkovni predstavi, kjer je skrbel za odrsko razsvetljavo.
S tem je povezana anekdota: za delo lučkarja je prejel priznanje. Ko je prišel na oder po nagrado, je občinstvo presenetilo, da je nagrajeni ustvarjalec človek, ki je slep. Kaj je pravzaprav presenetljivo – njegovo ustvarjalno delo ali naša vnaprejšnja predstava o tem, česa nekdo ne more početi?
Ovire so lahko resnične. Toda ne povedo vsega o človekovih sposobnostih, znanju, ustvarjalnosti in možnostih.
Invalidi v gledališkem občinstvu: ali bi morale biti vstopnice brezplačne?
Vprašanje invalidnosti ni povezano samo z umetniki na odru, temveč tudi z obiskovalci. V King Kong Teatru se občasno srečamo z vprašanjem, zakaj ne zagotavljamo povsem brezplačnih vstopnic, kot jih omogočajo nekatere druge kulturne ustanove.
Vprašanje je legitimno in želja po čim bolj dostopni kulturi razumljiva. Toda kulturni organizatorji delujemo v različnih finančnih okvirih. Naše predstave financiramo iz lastnih prihodkov, predvsem iz prodaje vstopnic. Iz teh sredstev plačujemo nastopajoče, tehniko, najeme dvoran, promocijo, organizacijo in druge stroške.
Številni javni kulturni zavodi imajo drugačen model financiranja, saj poleg prihodkov iz dejavnosti prejemajo tudi sredstva občinskih ali državnih proračunov. Zato imajo lahko pri oblikovanju cen drugačne možnosti. To ne pomeni, da so brezplačne vstopnice povsod samoumevne ali da zasebni producenti ne morejo ponuditi ugodnosti.
20-odstotni popust z Evropsko kartico ugodnosti za invalide
V King Kong Teatru imetnikom Evropske kartice ugodnosti za invalide omogočamo 20-odstotni popust pri nakupu vstopnic. Enak popust omogočamo tudi njihovim spremljevalcem. Ugodnost velja za različne vrste invalidnosti, tudi za slepe in slabovidne obiskovalce, pri predstavah, kjer smo sami neposredni organizator in prodajalec vstopnic.
Ugodnost ni avtomatično zagotovljena pri vseh gostovanjih ali pri predstavah, za katere prodajo vstopnic in pogoje določa drug organizator. Zato obiskovalcem priporočamo, da pred nakupom preverijo pogoje posamezne predstave. Naš namen je v okviru svojih možnosti prispevati k dostopnejšemu kulturnemu življenju.
Ko stopnice postanejo večja ovira kot cena vstopnice
Dostopnost gledališča se ne začne in ne konča pri ceni vstopnice. Gostujemo po številnih slovenskih krajih in srečujemo se z različno urejenimi dvoranami. Številne so sodobno opremljene in omogočajo dostop z invalidskim vozičkom. Žal pa obstajajo tudi starejša prizorišča, kjer arhitekturne ovire še niso odpravljene.
V nekaterih stavbah so dostopi urejeni le po stopnicah, drugod ni dvigala ali ustrezne klančine. Takšnih dvoran je na srečo vse manj, vendar še niso izginile. Kot producent lahko opozarjamo na potrebe obiskovalcev in pomagamo pri iskanju informacij, fizična dostopnost pa je pogosto odvisna od infrastrukture posameznega prizorišča.
Obiskovalcem, ki potrebujejo prilagojen dostop ali prostor za invalidski voziček, priporočamo, da pred nakupom preverijo možnosti v konkretni dvorani. Tako lahko morebitne težave rešujemo pravočasno.
Dostopna kultura je več kot popust ali klančina
Dostopnost je širši pojem. Slepi in slabovidni obiskovalci imajo lahko drugačne potrebe kot gluhi in naglušni. Nekateri potrebujejo spremljevalca, drugi prilagojene informacije ali pomoč pri orientaciji. Predstave se razlikujejo: nekatere temeljijo na govoru in pripovedovanju, druge vsebujejo veliko vizualnega dogajanja.
Zato ni dovolj, da zgolj odpremo vrata dvorane. Pomembno je, da se pogovarjamo o potrebah obiskovalcev, preverjamo možnosti prizorišč in iščemo izvedljive rešitve. Dostopnost je proces, pri katerem lahko sodelujejo producenti, upravljavci dvoran, lokalne skupnosti in obiskovalci.
Kaj nas učita Metka Pavšič in Luj Šprohar?
Zgodbi obeh ustvarjalcev sta različni, vendar odpirata podobno vprašanje: ali človeka najprej vidimo skozi njegove omejitve ali skozi njegovo ustvarjanje? Metka je v več kot sto predstavah dokazovala svojo igralsko kakovost. Luj je ustvarjal skozi literaturo, glasbo in gledališke projekte. Nobenega ni smiselno predstavljati zgolj skozi slepoto.
Obenem pa njuni zgodbi ne pomenita, da ovire ne obstajajo. Obstajajo – osebne, družbene, tehnične in arhitekturne. Prav zato jih ne smemo spregledati. Naj nas v gledališču povezuje tisto, kar doživljamo na odru, ne pa ločujejo stopnice, predsodki ali finančne ovire.